Beton

Fotograf Aaron Siskind je nekoč izjavil, da znotraj realizma ni več našel svoje govorice, ker z njim ni povedal ničesar in da je "začenjal čutiti, da je stvarnost nekaj, kar obstaja le v našem razumu in čustvih.". Tako kot so Siskindove "kompozicije" kot odraz fotografovega abstraktnega idioma umeščene na geometrijska in očiščena polja, je tudi estetska izpoved fotografij Saše Kosa s svojo likovnostjo bliže slikarstvu. Izbor posnetkov detajlov, iztrganih betonski površini, ki se vpenja v njegovo že videno serijo fotografij, govori večidel z likovnim jezikom in se tesno naslanja na grafično umetnost, črpa in zajema iz njene čiste izraznosti in globin njene izpovednosti. V času, ki vedno znova zahteva novo, se namreč take vrste fotografska govorica umika v abstraktno, abstrahirano, minimalistično in na polje likovnosti.

In ker fotografija nikakor ne more biti "abstraktna", saj ima kot odtis stvarnega vedno svoje realno ozadje, se lahko "nepredmetnemu" približa prav z njegovim izčiščenjem.

Ko se je avtor distanciral od ustaljene rabe fotografije ter se usmeril v raziskovanje znotraj polja estetike in likovne teorije, je ta postala le instrument, posrednik in izvrševalec že domišljene ideje, konstrukcije predstave. Saša Kos namreč ustvarjalnemu procesu dopušča zorenje, samim podobam pa izčiščenje skozi miselni tok in tako njihovo manifestiranje sklene takrat, ko so te zgodbo izpovedale v celoti njih stvarjalcu.

"Življenjski krog" betona se odvija skozi tri tankočutno prepletajoče se segmente, kjer je proces spreminjanja - v sicer neoprijemljivem času - naznačen zlasti s posegi človeka. Vzorci, ki se ob naravnih premenah zarišejo roki časa, zmorejo biti namreč tako dovršeni, da jih nepozorno oko ne zabeleži. Avtor je z magičnostjo, ki jo je zaznal v običajnem in vsakdanjem, detajl osamil in mu tako nadel plašč posebnega in izjemnega. Te nove "abstraktne" podobe običajno prezrtih stvari so skozi ponovitve in variacije prerasle v nekakšne "matrice", predvsem zato, ker je objekt na fotografijah izžariščen iz predmetnega, izvzet iz stvarnega v trenutku, ko je ranljivo očiščen celote, ki ji pripada. Predmet, čeprav prepoznaven v stvarnosti, je le podlaga abstrahiranju in videno s tem ostaja namenoma to, kar v svoji osnovi je - le pogled je zožen na podrobnost in izsek v resničnosti sveta vsakdanjega in spregledanega.

Občutje, da motiv nekako biva vzporedno vsakdanjemu svetu, je fotografijam dodano tudi s fizično oddaljenostjo, s katere so bili detajli ogledovani in ujeti v objektiv (človeškemu očesu so približani brez potvarjanja perspektive), predvsem pa z rabo črnobele fotografije, ki ostaja vseh fotografskih manipulacij izključujoč moment. Element nadstvarnega, ki jih preveva, je v avtorjeve fotografije vstopil takrat, ko sta se linija in krivulja umaknili pojmovanju teksture kot absolutne celote, kot celostne površine.

In vendar te matrice, ti vzorci zmorejo bivati sami zase, so samozadostne in neodvisne podobe, ki ne silijo gledalčevega pogleda k določenemu "prebiranju", temveč ga pustijo na prvi pogled hladnega in odmaknjenega. A le ob prvem srečanju – skozi "dialog uvidenja" ta preraste v stik in počasi se fotografija zaleze pod kožo in že videno izraste v na novo občuteno.

Groba materialnost betona je na fotografijah Saše Kosa skozi oplemeniteno bivanje in pojavnost detajla prefinjeno zastrta. Z rahločutnim posluhom za teksturo, za taktilno, pa je fotografija pripeljana in povrnjena do svojih izhodišč ter hkrati nadgrajena z osebnim do stopnje, odkoder se "zaznano" in "upodobljeno" dopolnjujeta v harmonijo sobivanja.

Tanja Cigoj